Kotičkarjeva zvestoba - intervju s Štefanom Klepom, november 1999.

Kotiček Klepetanja se v Slovenskih novicah pojavlja vsak dan, od
četrtega januarja 1993 naprej. Pred dnevi je imel kar častitljivo
zaporedno številko - 2000. Torej priložnost, da smo obiskali pisca
Štefana Klepa in se zapletli v pogovor z njim.

Najprej čestitke vam in vašemu kotičku. Sami imenujete Klepetanja kotiček.

Zakaj bi se napihoval s kolumno, če imamo v slovenščini lepo in vsem
razumljivo besedo kotiček? In zakaj bi se razglašal za kolumnista, kar
lahko kdo zamenja za komunista? Raje sem kar kotičkar.

V tem svojem kotičku pod bujnimi, razgaljenimi lepoticami, vztrajate
že več kot šest let, in to vsak dan. Ni to nekoliko naporno za gospoda
vaših let?

Ni vedno lahko, vendar me druščina z lepimi dekleti v zgornjem
nadstropju kotička spodbuja. In dokler še lahko čutiš to spodbudo,
nisi star. Je pa še druga spodbuda, bolj resna, čeprav bo zvenelo
nekoliko vzneseno: zvestoba dopisovalcem in bralcem.

Veliko pisem dobivate. Lahko približno ocenite od kod in kdo so vaši
dopisovalci in bralci, katerim zvestujete?

Sam sem presenečen, da so iz vseh krajev Slovenije, tudi takih, ki jih
ne najdeš na zemljevidu. In hvala Bogu, med njimi je največ preprostih
ljudi. Z izobraženci in razumniki se ne razumem najbolje; z njimi je
težko klepetati, saj bi najraje kar sami vse povedali.

V glavnem vaš kotiček temelji na vprašanjih bralcev in odgovoru z
humorno puščico. Včasih je kar precej priostrena. Dobivate kakšne
neprijazne odmeve?

Zelo malo, tako da me kar skrbi. Zadovoljen sem, da me kdo pograja,
kajti če se vsi strinjajo s tabo, je dvogovora konec in pristaneš na
samogovoru.

Na kakšni nogi pa ste s političnimi strankami?

V dolgoletnem kotičkarstvu me je glavni urednik Marjan Bauer samo
trikrat opozoril, da so se nad mano pritožili politiki z desne
politične poloble. V Demokraciji so celo črno na belem zapisali, da
sem iz Kučanovega štaba!

Se šalite?

Ne. Saj sem jim odgovoril, da je zadnji štab, v katerem sem deloval,
bil štab za zatiranje koloradskih hroščev…Drugače s strankami nisem
imel, nimam in tudi ne bom imel opravka. Mi ne dišijo. Še najmanj
tiste, ki imajo močan zadah po nekdanji kompartiji.

Ima pa vsakdanji kotiček v tako nakladnem časopisu kot so Novice
vendarle določen politični vpliv.

Opažam, da nekatere zamisli ali besede gredo v obtok. Tako sem recimo
o prispevku za Posočje napisal Klepetanje z naslovom Posočnina. V
nekaj dneh so vsi, tudi poslanci, govorili o posočnini. Pomeni, da me
ljudje berejo.

Tudi sam vas običajno berem. In imam občutek, da ste za mnoge bralce
nekakšen vseved, ki vsem razumljivo in šegavo odgovori na vsako
vprašanje. Se motim?

Name se ljudje obračajo za šalo, a tudi zares. Včasih preizkušajo, kje
me bodo ugnali v kozji rog. Kot pred leti nek dopisovalec, ki je hotel
vedeti ali vem, kako se sklepa kosa, ker sem Klep. In slučajno sem
vedel. So pa bralke in bralci, ki so osamljeni in nimajo nikogar, s
kom bi se lahko pogovorili ali si dopisovali in naslovijo pismo name.
Pišejo mi tudi užaljeni, pravice željni in razočarani, katerim ne
odgovori predsednik države, ne predsednik vlade in tudi varuh za
človekove pravice ne. So tudi taki, ki težko prenašajo polno luno,
spremembo vremena in sploh to današnje življenje. Vsem poskušam
odpisati nekaj prisrčnih besed, ki jih pogrešajo kot kruh. Hvaležni so
mi. Lani za novo leto mi je neka bralka poslala čestitko: Hvala ti,
Štefan, ker mi vsako jutro polepšaš dan. Bil sem globoko presunjen.
Človek res ne živi samo od kruha…

Zdaj začenjam razumeti zvestobo bralcem, ki ste jo omenili na začetku
najinega klepeta. Naj zaželim vam in vašemu kotičku še veliko dni v
Novicah in hvala, ker ste se pogovarjali z mano.

Bilo mi je v veselje.

Še nekaj, Štefan, za božjo voljo, ali nimate nobene druge slike?

Glejte, samo ta resničen obraz imam po katerem me bralci poznajo.
Sabina Obolnar, urednica One, želi ob vsakem svojem uvodniku pokazati
drug obraz, pa čeprav ni nobeden tako lep kot ga ima v resnici.